Da je Andrei Morozov podjeten in ustvarjalen, včasih malo mladostniško neučakan, kot bi želel osvojiti že ves svet, se prepozna že ob nekaj spregovorjenih besedah z njim. Da je  iz Rusije, le štiri leta živi v Sloveniji, sam pove kot v opravičilo, da mu kakšna slovenska beseda še uide. Da mu je predsednik Borut Pahor podelil priznanje za Mladinski startup leta, smo izvedeli iz medijev. Da mu Katapult pomaga pri razvoju njegove pametne kresničke Flare, se v tem okolju kar nekako že ve. Da pa je star šele 19 let, svoj startup začel pri 17ih, pa je nekaj, o čemer šepetamo med seboj kot neko zanimivost in občudovanje.

  • Andrei, s svojo ekipo razvijaš Flare – pametno kresničko za otroke. Aplikacija ves čas komunicira s kresničko, zato lahko kadarkoli pogledamo, kje je naš otrok. Za dodatno varnost pa ima kresnička tudi SOS gumb. Poleg tega lahko samodejno sporoči, kdaj otrok prispe v šolo ali nazaj domov. Od kje ta ideja?

“Imam radovedno sestrico, ki se mi je enkrat v parku izgubila. Sprehajala sva se, jaz nekako zasanjan v svojih mislih, ko sem jo za trenutek izgubil izpred oči. Obrnil sem se, a sestrice ni bilo nikjer. Klical sem jo in iskal, iz minute v minuto postajal bolj paničen. Staršev si seveda nisem upal poklicati. Zato sem jo iskal naprej. No, po 20 minutah sem jo le našel. Mala se je suvereno igrala na bližnjem igrišču. A dalo mi je misliti – mala nima telefona. Kako bi jo lahko našel? In prišla je ideja o pametni kresnički.”

  • Od ideje do izdelka je dolga pot. Na Katapultu pravimo, da ideja predstavlja zgolj 1 % uspeha, funkcionalen prototip 10 %, končni izdelek za trg 50 %, ostalo pa sta prodaja in marketing. Zato se ne zanašaj zgolj na dobro idejo, četudi je revolucionarna. Torej – kako je šla tvoja pot od ideje do zdajšnjega izdelka?

Najprej sem se obrnil na Zavod 404, da bi z njimi naredil tehnologijo in prve prototip. Za tem so me povabili v Ustvarjalnik, kjer se eno leto učil podjetniških veščin. Matija Goljar pa mi je predlagal Katapult z besedami, da mi za hardver lahko tu najbolj pomagate. Imel je prav.

Jaz res nisem za hardver in nikoli ne bom. Sem bolj za softver. Znal sem narediti softver, ne pa hardver.

Sicer je izdelek, ki ga imam v roki, že druga verzija za trg, za nas v podjetju pa že sedma verzija. Nekaj verzij sem ustvaril sam, zadnje dve pa s čisto novo ekipo, inžinirji in programerji, zato je seveda narejena bolje in drugače od prvih.”

  • Kaj ti je bilo najtežje?

“Marketing in prodaja, seveda. Mi smo vsi inženirji. Lažje nekaj ustvarimo, sestavimo aplikacijo ali produkt, za kar nam sploh ni težko izgubiti nekaj noči. Kako pa potem prodati to naprej – tu pa nismo imeli znanja, nismo vedeli kako.”

  • Kako ste potem začeli?

“V bistvu smo najprej želeli prodati neko drugo napravo – Flare Fleet napravo za avtomobile, ki ti z aplikacijo pokaže, kje se avto nahaja in v kakšnem stanju je. Odprli smo LinkedIN in kar po vrsti pisali direktorjem različnih podjetij, kdo bi nas poslušal, da jim to idejo predstavimo. Odzvali so se iz AMZSja in me povabili na kavo. Takoj sem videl, da niso preveč zainteresirani … Sicer so me lepo poslušali, mi dali nekaj idej, potem smo se le še prijazno razšli.

No, opazili smo, da ta ideja ne bo pila vode. Zanimanje na trgu ni bilo najboljše, saj imajo v avtomobilih že dosti bolj sodobne in zmogljivejše naprave za to. Pustili smo to in se vrnili na pametno kresničko. Za razvoj nismo imeli denarja, zato smo pisali vsem povprek za donacijo za razvoj. Zbrali smo kar 2000 evrov s povprečnim zneskom med 50 in 100 evri. No eden teh donatorjev je bil AMZS, ki je celo ponudil štipendijo, da razvijamo to naprej. Prav oni so naročili prvo večjo serijo pametnih kresničk. Od takrat se je začela zgodba razvijati.”

  • Če bi šel še enkrat na to pot, a bi kaj spremenil?

“Seveda. Največja napaka, s katero smo zgubili leto in pol časa, je bilo to, da smo hoteli produkt najprej razviti do konca, potem pokazati trgu. No, ko smo pokazali trgu, smo opazili, da je zanimanje trga čisto drugačna. Zdaj bi naredil drugače: najprej prodati, potem razvijati.

  • Kdaj ste prvič stopili v Katapult?

“Ravno takrat enkrat. Malo smo bili razočarani, ker nam prodaja ni šla dobro. Leto in pol ni bilo napredka. Rahlo smo obupavali … Ko smo prvič srečali Uršo, nam je razkazala Katapult. Ko smo videli Chipolo, Dewesoft … in poslušali njihove zgodbe, smo dobili ogromno inspiracije. »Glej, to se lahko zgodi tudi nam, če bomo vztrajali!«

Ampak, iskreno, takrat smo se v Katapultu sredi že uspešnih podjetij počutili kot črne ovce. Mi formalno še nismo imeli podjetja, niti do konca razvitega produkta, v resnici smo imeli le idejo.

Katapult nam je pomagal narediti neko industrijsko verzijo našega prototipa. Mi smo imeli namreč takrat še vse v žicah in v luftu. Tako da gre zahvala za prvi industrijski prototip prav Katapultu in Dewesoftu.

Od takrat dalje je Katapult naredil veliko ključnega z nas. Brez vas niti ne bi mogli imeti večjih serij, saj smo imeli takrat proizvodnji strošek 40 evrov na kos, kar je čisto preveč za tak izdelek. Seveda ni nihče hotel prodajati tako dragega izdelka naprej. Andrej iz Dewesofta nam je dal kontakte in informacije, kako to znižamo, kam se obrnemo, pomagali so nam do dobrih cen in povezav … Koristili smo tudi L-tek iz Katapulta za elektronska vezja.

No, na začetku nimaš sredstev, nimaš kontaktov, nimaš znanja. Veliko tega smo dobili na Katapultu. Brez tega ne bi prišlo do tistega druge serije, 500 kosov, ki nam jih je naročil AMZS.”

  • Kdo vse je sedaj v ekipi?

Aiken Tine Ahac vodi razvoj mobilne aplikacije, kjer je v razvoju pomemben tudi Gašper Dobrovoljc, Georgy Telelyukhin je glavni inženir za elektroniko, David Zindovič pa vodi spletni marketing.”

  • Kakšni so vaši načrti za naprej?

“Da se širimo naokrog, seveda. Delajo se že marketinške kampanje v Avstriji in Nemčiji, nekaj tudi na Amazonu.”

  • Kje pa lahko dobimo to kresničko?

“Zaenkrat jo bo mogoče dobiti predvidoma po novem letu na spletni strani AMZSja.”

  • Ampak Andrei, od kod pa ta tvoja strast do ustvarjanja, do podjetništva? Ta neizmerna energija, ki je usahne niti ob večjih izzivih?

“Spomnim se, da sem že od malih nog želel postati super junak, ki bo naredil nekaj, kar bo koristilo svetu. Zato so mi bili zanimivi poklici policist, FBI agent, kakšne posebne enote, ki rešujejo svet … Sčasoma sem opazil, da imam tudi računalniški potencial. Zakaj ne bi tega izkoristil? Od takrat dalje sem si želel narediti podjetje, s katerim lahko naredim nekaj res dobrega za ta svet. Ne vem, morda je pametna kresnička en del tega.”