“Ampak poskusim pa lahko, a ne?”

Dr. Jure Knez: “Ko sem vodji podjetja, kjer sem delal kot študent strojništva, predstavil idejo o preprosti programski opremi za meritve, jo je komentiral: ‘Jure, a ti misliš, da se lahko primerjaš z najboljšimi na svetu v merilni industriji in da boš kar svetovno uspel?’

Odgovoril sem: ‘Ne vem. Ampak poskusim pa lahko, a ne?’

Vrtal je naprej: ‘Pa veš, da imajo ta velika podjetja na stotine programerjev, ki delajo na podobni programski opremi, ti pa si sam? Razlika se bo samo še povečevala.’ Nisem se hotel prepirati, vse to sem zelo dobro vedel tudi sam. Ni mi bilo mar. Vedel sem, kje so ključne razlike, ki bodo moj izdelek naredile drugačnega. Hkrati pa sem tudi vedel, da je dela ogromno. Tako se je moja kariera v tem podjetju zaključila, začela pa se je samostojna, negotova pot. Vse ali nič. Zakopal sem se v delo in nikoli razmišljal o stotinah programerjev v Nemčiji in na drugi strani Atlantika. Itak so šli v drugo smer.

Vedno sem trdno verjel v naše znanje in proizvod. Če nimaš te trdne vere, nimaš temelja za uspeh.

Kako pa ustvariš to trdno vero? Pomembno je, kam namenoma usmerjaš misli. Ko dobimo neki projekt, imamo veliko razlogov, zakaj lahko uspe, pa tudi veliko takšnih, zakaj ne more. Če iščemo razloge, zakaj lahko uspe, jih bomo našli. Več jih bomo našli, večkrat ko bomo na to pomislili, bolj bomo verjeli v projekt in bolj bomo verjeli vase. Enostavno.

To ne pomeni, da ignoriraš dejstva, zakaj morda ne uspe. Tudi ta moraš poznati, vendar nanje usmerjaš misli samo toliko časa, da poiščeš rešitve in odgovore, če jih na primer stranka izpostavi na sestanku. Ko imaš rešitev, se sploh več ne ukvarjaš s tem. Razmišljaj raje o razlogih, zakaj lahko uspe. S tem utrjuješ vero tako v projekt kot tudi vase.

Ko ti ob razlagi tvoje ideje nekdo vpraša: “Kaj pa ne uspe,” samo pomisli – kaj pa če uspe?

Globoko verjamem, da je vsak svoje sreče kovač.”

(Iz knjige AKROBATI >>)