Trbovlje, junij 2051

Končalo se je leto 2050.

Nekaj let nazaj sem postopoma končal svojo aktivno podjetniško pot, sedaj pa samo še podelim kakšen nasvet mladim in uživam v življenju v svoji leseni hišici v objemu planin. Ok, ni vse perfektno, meni tako ljube gore iz leta v leto postajajo višje in težje dosegljive, so pa lepše kot kdajkoli.

Slovenija je že precej let izredno zelena dežela. Prehod v zeleno in krožno je uspel bolj, kot smo lahko upali, večina hiš proizvaja svojo lastno potrebno energijo iz sonca, končno smo začeli izkoriščati tudi druge oblike alternativnih energij, s tem pa je naše okolje zasijalo v povsem novi luči. Avtomobili, ki se uporabljajo v mestih, so večinoma električni, za daljše vožnje pa elektrifikacija ni prinesla željenih rezultatov, zato so avtomobilski koncerni svoj fokus preusmerili na optimizacijo hibridnega pogona. Emisije so se bistveno zmanjšale, še bolj pa me veseli, da na avtocestah že vrsto let avtomobili vozijo sami. Še nekaj časa bo potrebno, da bodo to obvladali na naših ozkih gorskih cestah, ampak že to je velik korak naprej.

Ko razmišljam za nazaj, se velikokrat spomnim tistih prelomnih časov okrog leta 2020, ko nas je zadela pandemija Covida. Sicer je znanost našla rešitev za zdravstveni del krize, vendar pa je bolezen pustila še bolj dolgoročne posledice. Velike količine denarja, namenjenih za odpornost in obnovo, so povzročile, da gospodarstvo enostavno ni zmoglo podelati vseh projektov, ki so bili sicer super zastavljeni, vendar pa niso upoštevali, da jih bo potrebno izvesti v relativno kratkem času. V vsej Evropi in svetu se je pojavilo izrazito pomanjkanje surovin, komponent, predvsem pa sposobnih ljudi, s tem pa smo prišli do rasti cen ter posledično inflacije. Pet let kasneje, ko so sredstva ugasnila, se je pojavil nasproten efekt v pomanjkanju dela. Tako so posledice epidemije izvenele šele dobrih deset let po končanju krize.

Praktično vse življenje sem posvetil temu, da v Sloveniji začnemo ceniti podjetništvo, podjetnost in lastni kapital. Ko sem dobrih petdeset let nazaj začel svojo podjetniško pot, sem se šalil, da bo potrebnih sto let, da bomo ustvarili stabilen gospodarsko politični sistem. Sedaj, po šestdesetih letih, nekoliko z bridkostjo ugotavljam, da nisem bil daleč od resnice. Zdi se, da se kar ne moremo znebiti zgodovine, da smo v svoji majhnosti še vedno omejeni, da sicer znamo ceniti tuje zvezde v podjetništvu, domače pa ocenjujemo kot kapitaliste in izkoriščevalce v tistem trenutku, ko si kupijo nekoliko večjo barko.

V zadnjih tridesetih letih se je na srečo razvilo kar nekaj močnih podjetij v domači lasti, ki plačujejo davke doma, investirajo v mlada perspektivna podjetja in so steber nadaljnjega gospodarskega razvoja. Pipistrel je naredi leteči avtomobil, Duol ima resnično svoj šotor na Marsu, Cosylab pa je razvil napravo in v Sloveniji postavil enega izmed prvih centrov za zdravljenje raka s protonsko terapijo. Res smo lahko ponosni na slovensko znanje in inovativnost.

Sistemi delavskega solastništva v podjetjih in sistem nagrajevanja z opcijami sta bistveno pripomogla k razvoju, v pretežno javni lasti so ostale osnovne javne storitve, kot so zdravstvo, šolstvo, telekomunikacije ter transport. Privatna podjetja, ki delujejo na teh področjih, pa ustvarjajo tržne razmere in dvigujejo kvaliteto storitev.

Na drugi strani smo s popolno digitalizacijo optimirali delovanje javne uprave. Danes lahko s telefonom opravite vse potrebne storitve, mobilna aplikacija pa vas opozarja, da česa ne pozabite. V zadnjih letih smo se končno začeli zavedati, da država nima monopola, temveč da je prav tako kot podjetja na globalnem trgu, kjer mora biti konkurenčna vsaj s sosednjimi državami, v današnjem dinamičnem svetu pa s prav vsemi deželami na svetu. Gradnja ogromnih tehnoloških centrov, kot je bil leta 2022 Rimac v Zagrebu, kjer smo posledično v Sloveniji izgubili prenekaterega inženirja, nas je prebudil, da smo se začeli zavedati, da višanje davkov in minimalne plače ne prinašajo bogastva, temveč revščino in socialno stisko.

Ena stvar pa me prav posebno veseli. Končno smo v šolstvu začeli vzgajati zmagovalce. Programi izobraževanja so se skrčili, da učimo in utrjujemo smiselne osnove, način poučevanja pa se je spremenil, da otroke spodbujamo, jih nagrajujemo za ideje in jim pustimo, da razvijajo področja, kjer so močni. Gospodarstvo in šolstvo se povezujeta, aktivno sodelujeta in prepletata. Mladi talenti ostajajo v Sloveniji, saj smo jim ustvarili prostor, kjer svobodno ustvarjajo, neuspehi pa so jim dovoljeni. Lepo je videti, da naš podjetniški prostor zapolnjujejo mlade podjetnice in podjetniki, ki smo jih opazovali in jih tako ali drugače podprli v njihovih začetkih. V veselje mi je videti, da se je naš trud do mladih v podjetniških pospeševalnikih močno obrestoval. Potrebno je bilo vrsto let, in šele sedaj, ko pogledaš nazaj, spoznaš, da je vse to imelo smisel in učinek.

Osebno ne bom več na tem svetu, ko bo Slovenija praznovala stoto obletnico samostojnosti, verjamem pa, da jo bodo naši pravnuki prav na osnovi te zmagovalne miselnosti, ki jo sedaj vzgajamo, sposobni pripeljati še mnogo dlje, kot smo jo mi.

Srečno, naša ljubljena Slovenija!

Malo za šalo – takole me vidi nek software za staranje leta 2051.  🙂