ZGODBE AKROBATOV: Alvaro Passeri – ko se združita umetnost in tehnika

Kot najstnik se je uril v slikanju oljnih slik na platno, diplomiral iz kiparstva na Umetniškem inštitutu v Rimu, obenem študiral glasbo in igral klarinet. Umetnik, bi rekli, a enako težo zanimanja ima tudi na tehničnem področju, zato je šel še na študij elektronike. »To kar malce z zadržkom povem, saj ljudje mislijo, da sem povsem raztresen. Da sploh ne vem, kaj bi rad. Ampak ni tako – le zanima me mnogo reči,« komentira svojo mnogostranskost.

Od leta 1973 je delal v kinu kot scenografski kipar, leta 1982 pa začel z izdelovanjem posebnih učinkov (živali, pošasti, miniature ...) za več sto filmov. Sodeloval je celo z Dariom Argentom, kraljem grozljivk v 70. in 80. letih, in Jamesom Cameronom pri njegovem prvem filmu "Pirania".

Special effects je delal v času, ko večina niti slišali še ni tega izraza. Šele s filmoma E.T. in Star Wars se je počasi širilo razumevanje tega. Alvarove animacije so bile za tisti čas izjemne! Od kod mu toliko znanja v času, ko tovrstnih šol ni bilo, Youtube še ni obstajal, internet pa sploh še ni bil dobro razvit?

»S poskušanjem. Z neuspehi. Veš, kaj bi rad dosegel, pa ne veš, kako. Zato poskušaš in poskušaš, dokler ne uspe.« Prav vsak dan osvaja nova znanje, ki ga nesebično deli preko Youtube kanala. Zakaj? »Ko sem bil mlad, bi mi veliko pomenilo, da bi mi kdo znal to povedati …«

Na enem od snemanj so rabili posnetek eksplozije hiše. V razmerju 1:10 je sestavil maketo lepe hiše iz lesa, kateri je umetelno dodelal celo vsako opeko na strehi. Nakar opazi, kako se snemalec loti snemanja. »Ne bo dobro, če uporabite telefoto lečo in snemate iz razdalje desetih metrov,« je hitro opozoril. »Učinek bo dober, če vzamete 'fisheye' lečo in postavite kamero bližje ter rahlo od spodaj navzgor …« Snemalec ga ni poslušal. 

Ko so v projekcijski sobi pogledali posnetek, je bilo slišati samo še Alvarov: »Vidite, sem povedal, da ne bo dobro.« Kupil je kamere in laboratorije s projekcijsko sobo, umetniško delavnico, ločeno sobo za razvoj mehanike in elektronike, drugo za obdelavo lesa in dva odra, da je lahko sam snemal tovrstne prizore.

Konec 20. stoletja je bilo prelomno v mnogih pogledih. Razvoj računalnikov je omogočil ustvarjanje posebnih učinkov zgolj virtualno, internet se je razširil po vsem svetu, kino pa začel izgubljati svojo moč. Japonci, nori na grozljivke, so mu naročili nizko proračunski film. Posnel ga je in se dogovoril za 7-letno licenčnino, s tem da je isti film lahko prodal še v 25 drugih držav po vsem svetu, vedno za sedem let. Zgradil je poslovni model, ki mu prinaša stalen prihodek. Torej mu tudi poslovna plat ni tuja.

Vedno bolj pa ga je zanimanje vleklo v razvoj mehanike za robote, za predstave.  

Ko prepleteš znanje umetnosti, tehnike, elektronike, glasbe in animacij, na vse to dodaš neskončno mero strasti ustvarjanja, nastane Orkester živali.

Žena je komentirala: »Če narediš opico, ki igra na harmoniko, zakaj ne narediš opice, ki bi čistila?« Pametna žena … 

Okolje Mesta Akrobatov je obiskal v času Summer Campa Dewesoft, kjer so študentje razvijali robote, pri čemer jim je pomagal s svojim znanjem. "Vzemite material za izdelavo tistega, kar želite ustvariti v fizičnem svetu, in modelirajte mehaniko," je dejal. "Naredite ga iz plastelina, kartona ali drugih materialov, nato pa združite vso mehaniko. Pri taki fizični gradnji stvari ti postane kristalno jasno, kako deluje. Šele potem je smiselno vse to narisati na računalniški zaslon."  

Nadaljuje: "Danes mladi vse delajo neposredno na zaslonu. To ni dobro. Ko izdelek fizično sestaviš, natančno spoznaš vsako podrobnost, ki je zgolj na zaslonu ne moreš." Za zabavo in radovednost je naprimer sam sestavil sedem različnih vrst CNC strojev, zadnji je bil štiriosni CNC, ki jih je pozneje prodal. Zakaj? »Res se veliko naučiš, ko sam sestaviš tak stroj …«

Bi rekli, da ste perfekcionist? "Absolutno!"

Alvarjevo poklicno pot je zaznamoval stalen tok na videz nemogočih izzivov in težav, ki jih je bilo treba rešiti. Kadar govorimo o Akrobatih, imamo v mislih ljudi, kot je Alvaro. Njegova strast do ustvarjanja je neusahljiva. Njegova radovednost po novem znanju je neustavljiva. V sebi čuti strast, ki jo še sam težko opiše. Samo ve, da neskončno uživa v svojem delu. »Moja žena celo trdi, da se včasih v spanju obračam in mrmram, kot da razmišljam in rišem. Verjetno res.«

Še danes Alvaro v povprečju dela približno dvanajst ur na dan, se vrne domov, poje večerjo, nato pa se še pet do šest ur uči in raziskuje nova področja.

Mimogrede - star je 74 let.

Kako najti tako strast do ustvarjanja? »Ne vem … Tako sem rojen.« Nekaj časa pomolči in še doda: »Vaš predsednik,« torej Jure Knez, »mislim, da razume.«

V svoji skromnosti kar zardi, ko mu Jure reče: »V tovrstnih animacijah ste najboljši na svetu.« Odgovori le: »Sem le mali človek …« 

Alvaro, za nas ste pravi navdih!

Več o Alvaru in njegovem delu si lahko pogledate na njegovi spletni strani www.alvaropasseri.it

Nekaj njegovih del: