ZGODBE AKROBATOV: Pianissimo

Leta 2020 je na Siciliji zgolj iz radovednost vstopil v tabakarijo. Občudoval je umetelno izdelane pipe. Tako so ga prevzele, da je iz trgovine odšel kot en redkih nekadilcev z novo pipo v rokah. Bolj kot jo je opazoval, bolj je bil prepričan, da: »To bi lahko sam naredil.« V zibelko mu je bila položena neskončna radovednost o načinih izdelave – česarkoli. Zanimajo ga materiali, zanimajo ga postopki izdelave, zanima ga tehnologija … Zanimanje vodi v preizkušanje, preizkušanje v izkušnje, izkušnje v mojstrstvo.

Tako se je poglobil v izdelavo prestižnih pip in jih začel izdelovati še sam. Pipa na sliki je za prijatelja bobnarja. Poglejte si še ostale njegove umetniške pipe >>  »Ah, to je samo za hobi,« skromno komentira.

Kolegi so vedeli, da očitno zna delati z lesom, zato je nekega dne dobil vprašanje: »A bi mi znal naredili regal za kitare? Doma imam polno kitar, pa jih nimam kam postaviti.«

V hipu je imel v mislih že izdelano idejo. Najprej leseno ogrodje. Potem dodelave. Izrezi. Led luči. Še malo kompliciranja in olepševanja, še malo podrobnosti in pomembnih malenkosti … Nastalo je:

V 17ih letih dela v glasbeni trgovini je bil vedno bolj prepričan, da v glasbenem svetu manjka daril za glasbenike. Torej ne sama glasbila, ampak izvirna, zanimiva darila. Tako je bil regal za kitare le uvod v logično nadaljevanje: izdelava zanimivih kosov za darila glasbenikom. Regali, stojala, obešalniki, deske …

A to še ni vse. Kot glasbenik prisostvuje mnogim dogodkom, kjer njegovi umetniški duši ne morejo uiti pogledi na klavirje, ki so mnogokrat dekorativni element, tudi za postrežbo hrane. »To bi se dalo bolje narediti …« je razmišljal sam pri sebi.

Ni trajalo dolgo, že je dobil star, res star klavir in ga začel predelovati. Tipko za tipko, struno za struno, vsak delček, vsak detajl … Po dveh mesecih dela je nastal klavir, ki ga trenutno lahko vidite v restavraciji Guliver. Fascinantno je le sedeti tam, srkati kavico in opazovati odzive ljudi, ko se njihov pogled ustavi na tej mojstrovini. »Sedaj se že dogaja, da gredo stranke namensko zaradi klavirja tja, kot neka znamenitost, da ga vidijo v živo. To je dober občutek …«

Glede na njegovo edinstvenost na trgu, glede na odzive strank in glede na vedno večja povpraševanja pravi, da je sedaj končno čas, da kombinacijo redne službe in popoldanskih hobijev spremeni v zgolj – hobi. Hobi, ki bo hkrati tudi njegov posel. »Zdaj bi pa zares. Dost' imam vožnje v Ljubljano,« se še nasmehne.

Kakšni so cilji s podjetjem Pianissimo? »Najprej si želim, da bi vse potrebne stroje in delavnico imel na enem mestu. Zaenkrat letam od enega prijatelja do drugega, ker ima vsakdo nek drugačen stroj, ki mi pride prav – še sreča, da imam take prijatelje.

Po naravi sem skromen, sanjam pa rad. Če nekaj dam iz rok, mora biti to perfektno. Drugega ne zahtevam. Povsem zadovoljen bom z eno majhno firmo, ki bo meni in moji družini omogočala prijetno življenje. Rad bi zaposlil še nekaj ljudi, da bi skupaj ustvarjali v umetniškem glasbenem duhu.«

Tako v Zasavju nastaja izjemna zgodba Pianissimo. Zgodba, ki že sedaj pušča svoj pečat.