ZGODBE AKROBATOV: Abel von Rust

Ko se je lotil izdelovanja, ni vedel, kako, nikdar ni v rokah držal orodja, ampak … Poskusi pa lahko, kaj ne? Ko ne veš nič, greš enostavno poiskati pomoč. Sosed, mizar Andrej Irgl, ga je poučil o vrstah lesa. Le nekaj hiš naprej je stopil do kovača, ki ga je učil obdelave kovine.

Ko so bili izdelki za sina končani, je Aleš pričel razmišljati, da je pri delu zares užival, se sprostil in kako prijeten občutek je, ko nekaj ustvariš z lastnimi rokami.

Ker so mu od nekdaj bili všeč tudi stari predmeti, ki jih je bilo v njegovi okolici veliko, je bila pot naprej jasna: pričel je izdelovati pohištvo in svetila iz starega lesa in odsluženih strojev. »Stari predmeti imajo karakter. Včasih so se močno posvetili detajlom. Ni šlo le za funkcionalnost izdelka, kot je to danes, ampak so dali veliko pozornosti tudi na izgled. Vse je bilo narejeno estetsko, z občutkom …« Med to razlago se mu oči kar iskrijo, verjetno srce pa še bolj žari, saj ga je kar spontano povleklo v ta stil pri izdelavi kosov pohištva.

Ko začutiš tako strast, takrat veš, da je to to. To boš delal. Ali drugače – ne predstavljaš si, da tega ne bi delal.

»Imaš nič, en kup starega železja in kakšen odvržen kos lesa. In iz tega nič narediš nekaj izjemnega, nekaj s karakterjem, z dušo. Nekaj lepega …« In žar v očeh še vedno in še bolj sije.

Začutil je svojo izjemno kreativnost in željo, da ustvarja ne le zase, ampak tudi za druge. Najprej si je sodelavka zaželela lestence. Potem prijatelj eno nevsakdanjo polico. Nato je prišlo naročilo za mizo … Če se že gre podjetja, rabi neko ime. Naj bo: Abel von Rust. Karakter. Zgodba. Edinstveno rustikalno in industrijsko pohištvo, ki nemo pripoveduje zgodbe o časih, ki so že minili.

»Sem oseba, ki rada ustvarja, sanjari, razmišlja, opazuje in se navdušuje nad lepoto pozabljenih in zapuščenih predmetov, v katerih je ostalo še veliko življenja in lahko z mojo pomočjo ponovno oživijo, mogoče celo živijo večno. Svoje ideje prenašam na materiale vseh vrst in oblik, najraje na tiste, ki ležijo pozabljeni v skednjih, lopah in kleteh.«

Več ko je delal, več ljudi je prihajalo do njega, da bi imeli nekaj podobnega. Vsak kos je unikaten. Nekateri so narejeni po naročilu, še raje pa izdeluje z navdihom svobode lastne ustvarjalnosti.

Vedno bo ostal v butični izdelavi, si pa nekoč želi imeti svojo trgovino, kjer bi lahko prodajal izdelke, ki jih naredi povsem po lastni ustvarjalnosti.

Aleševa zgodba je zgodba, kako lahko kadarkoli, ne glede na predhodno znanje in možnosti, najde svojo strast. Najde tisto, v čemer neizmerno uživa, in mu je očitno tudi dan talent, da to dvoje združi v izjemne rezultate. Kako to najti? »Samo poskušaj, tako dolgo, da najdeš. Vsak od nas ima nek talent, v katerem blesti. Ali je to delo z rokami ali so to odnosi, ali nek intelekt … vsak ima nekaj v sebi. Samo to najdi. Imam srečo, da sem to našel že pri svojih 30ih letih. Lahko bi zgrešil … a vredno je poskušati.«

Kako pa veš, da je to tisto pravo? »To začutiš. Težko je opisati, a nekaj primeš v roke in takoj začutiš, da te osrečuje, da prinese pozitivne občutke. Potem pa je potrebno vztrajati. Saj na štartu nič ne gre kar tako, enostavno in že za milijone. Ogromno stvari je treba narediti za hec, za dobro voljo. To je del tega, da rasteš in se razvijaš. S tem tudi poskušaš različne stvari in tako na koncu najdeš tisto pravo.«